Na OŠ Slivnica pri Celju je potekalo zelo poučno predavanje Neve Strel Pletikos o temeljih učinkovite komunikacije in vzgoje, ki krepi otrokovo samozavest in samostojnost.
Neva Strel Pletikos, dolgoletna svetovalna delavka v šoli, zadnjih petnajst let pa v okviru Centra za osebno rast uspešno izvaja izobraževanja za učitelje in starše ter delavnice učenja in urjenja socialnih veščin za učence, pri čemer je doslej izvedla že več kot 300 izobraževanj. Svoje znanje in izkušnje predaja tudi na mlajše generacije z delom na Pedagoški fakulteti v Kopru. Udeležencem pomaga, da poiščejo vire svoje notranje moči in jih uporabijo sebi v prid.
Ključno sporočilo predavanja je bilo preprosto, a temeljno: če želimo ohraniti stik z otrokom, ga moramo poslušati in mu postavljati prava vprašanja. To zahteva naš čas, pozornost (ugasnemo televizijo, se posvetimo očesnemu stiku za mizo) in predvsem tišino. Ko otrok govori, je naša naloga, da smo TIHO IN POSLUŠAMO. Namesto hitrega odziva uporabimo vprašanja, ki spodbujajo pogovor in otroku dajejo občutek slišanosti: »Povej mi malo več o tem?« ali »Kako si se počutil, ko se je to zgodilo?« Bistveno je, da mu pomagamo imenovati čustva, ne da bi ga sodili: »Ali si bil žalosten? Si bil jezen?«
Gospa Strel Pletikos je starše opozorila, da se moramo izogibati vprašanju “Zakaj?”, ki pogosto nakazuje obtožbo. Odzivi, kot so »Zakaj ravno tebe?«, komuniciranje končajo, otrok pa se iz dneva v dan bolj zapira. Ko se pojavi težava, se moramo najprej umiriti in šele nato preiti na konstruktivna vprašanja, ki vodijo k rešitvi: »Vidim, da imaš pri tem težavo? Kako jo boš rešil? Ali ti lahko pri reševanju pomagam? Do kdaj boš težavo rešil?« Pri tem je ključno zavedanje, da otrok zmore sam in mu postavljamo le okvirje. Tudi če rešitev ni najbolj učinkovita, je to otrokova izkušnja, iz katere se bo naučil največ, pridobil samozavest in osebnostno rastel.
Poudarek je bil tudi na očetovi vlogi in pogosti napaki, da namesto vere v otroka in njegove sposobnosti ponudijo le nasvet, ki izhaja iz lastnih izkušenj. Pravilna pot je v tem, da otrok sliši: »Verjamem vate, vem, da ti bo uspelo.« Cilj vzgoje je namreč pripraviti otroke k odraslosti, kar pomeni, da postanejo odgovorne in samostojne osebe. To dosežemo tako, da otroka poslušamo brez sodb, se izogibamo dajanju navodil in mu priznamo pravico do vseh čustev. Izpostavljen je bil tudi problem očetov, ki sicer živijo z otrokom, a z njim nimajo pravega stika – ne poznajo njegovih idolov, težav v šoli, niti najljubših barv. Ne gre pa vedno za krivdo očetov. Marsikatera mama namreč prevzema vso odgovornost za vzgojo, ker se boji, da bi oče ne bi znal prav reči ali da bi bil pregrob, s čimer ga izključi iz procesa. Predavateljica je poudarila, da otrok potrebuje dve različni energiji, moško in žensko, ter dva različna principa vzgoje. Očetje pri vzgoji uporabljajo več razuma in delujejo z manj besed, a z več akcije, dejanji, odločnostjo in postavljenimi posledicami, kar ne pomeni, da nimajo otrok radi. Prisotne očete je takole nagovorila: »Vaši otroci vas potrebujejo! Oblačite jih, negujte, igrajte se z njimi, pojdite na govorilne ure, zanimajte se zanje, kolesarite z njimi, in imejte radi otrokovo mamo.« Le tako bo imel otrok občutek varnosti, identitete, pripadnosti in smiselnosti.
